Nekaj časa nazaj sem se odpravil na koncert. To zame ni bilo nič posebnega, saj sem se tu in tam že kdaj odpravil na kakšen nastop. A po tistem večeru me je precej skrbelo piskanje v ušesih. Sicer se mi je to že večkrat zgodilo zaradi glasne glasbe, a tokrat je bilo veliko bolj intenzivno, predvsem pa me je čudilo, kako dolgo se je vse skupaj že vleklo. Prejšnja leta je tisto nadležno šumenje izginilo že naslednje jutro, tokrat pa je trajalo kar nekaj dni. Vsakič, ko sem šel spat in je bila tišina, sem ga slišal še bolj izrazito. To me je začelo pošteno skrbeti.
Zaradi vseh mojih skrbi sem se kar odpravil na test sluha. Zdelo se mi je, da bo to najboljša rešitev, saj mi bo dalo vedeti, ali je kaj narobe ali ne. Ker pa je bila to točka, kjer bi končno izvedel, če je kaj narobe, me je bilo tako strah, preden sem se odpravil na test sluha, da sploh ne morem povedati. Ko sem se namreč prijavil, sem moral počakati nekaj dni in vsak dan me je bolj skrbelo. Ves čas sem razmišljal: kaj, če sem si trajno poškodoval sluh; kaj, če bom moral paziti na vsak glasen zvok do konca življenja? V tistih dneh sem res začel drugače gledati na svoje navade in se spraševati, ali sem bil preveč nepreviden.
Na koncu pa sem vendarle dobil dobro novico. Sicer mi piskanje še ni ponehalo, vendar mi je test sluha pokazal, da na srečo ni prav nič narobe z mojimi ušesi in da bobniči niso bili poškodovani. Tisti občutek olajšanja je bil res ogromen. Test sluha me je pomiril bolj, kot sem si sploh predstavljal. Zdravnik mi je sicer svetoval, naj si v prihodnje zaščitim ušesa na glasnih dogodkih in si vzamem več počitka za sluh. Danes sem zato veliko bolj pazljiv. Čeprav je bil test sluha zame sprva vir strahu, mi je na koncu dal tisti notranji mir, ki sem ga res potreboval.