Vedno sem si mislil, da sem precej potrpežljiv človek, a ko sem dobil svojega prvega otroka, sem hitro videl, da temu ni tako. Do otrok sem že prej gojil prijetne občutke, v smislu, da je to, da imaš otroka, res nekaj najlepšega, skoraj brez slabih trenutkov. Kar se tiče moje potrpežljivosti, je bila po mojem mnenju zelo dobra oziroma se mi ni nikoli zdelo, da mi lahko kaj vzame toliko živcev. No, nekaj let nazaj pa je prišlo do tega, da sem prvič postal oče. To je bilo res nekaj neizmerno lepega in hkrati malo strašnega, kajti ko dobiš otroka, si želiš zanj narediti vse. Nikoli si nisem mislil, da ti lahko otrok resnično testira tvojo potrpežljivost, a to sem spoznal zelo hitro.
Na začetku sem imel občutek, da moram imeti vse pod nadzorom. Stalno je želel delati nekaj nevarnega ali pa se je igral na nevaren način. Na primer, včasih sem ga kar gledal, kako teče po dnevni sobi in se niti malo ne zmeni za to, da so okoli razni ostri robovi, kamor bi se lahko zabil z glavo. Moja potrpežljivost je bila takrat na veliki preizkušnji, ker sem mu večkrat rekel, naj neha, oziroma naj pazi, vendar kar ni poslušal. Ampak to so reči, na katere se pač navadiš, saj otrok ne razmišlja tako kot odrasel človek. Poskusil sem se postaviti v njegovo kožo in sem pomislil, kako je bilo, ko sem bil jaz otrok. Takrat tudi sam nisem kaj dosti razmišljal o nevarnostih in podobnih rečeh.
Če pogledam nazaj, je bilo starševsko življenje v veliki meri prijetno in polno ponosa. Seveda so dnevi, ko je naporno, ko si utrujen in bi si želel malo več miru, pa ga preprosto ne dobiš. A ko gledaš, kako tvoj otrok raste, je to res nekaj neverjetnega.
Z rojstvom pride tudi odgovornost: rutine, kot so hranjenje, spanje in red, te naučijo doslednosti. Hkrati pa skozi pogovore, postavljanje meja in tolaženje krepiš empatijo in sposobnost mirnega odzivanja v stresnih trenutkih. Sčasoma ugotoviš, da te starševstvo ne uči le potrpežljivosti, temveč te oblikuje v bolj zanesljivo, prisotno in razumevajočo osebo.