Danes je botox pojem za gladko kožo in pomlajen videz. Ima pa presenetljivo zgodovino, ki sega več kot stoletje nazaj. Njegovo odkritje pa ni povezano z kozmetiko, ampak z raziskovanjem nevarnega strupa, ki povzroča hudo zastrupitev. Zgodba se prične davnega leta 1895, ko je nemški zdravnik Kerner prvič opisal učinke toksina, ki ga proizvaja bakterija Clostridium botulinum. Zanimivo je, da je ta nemški zdravnik že takrat ugotovil, da bi ta strup lahko imel tudi terapevtske koristi, če bi ga uporabljali v zelo majhnih količinah.
Pa vendar je šele v 20. stoletju znanost napredovala dovolj, da je bilo mogoče toksin varno izolirati in ga uporabljati v medicinske namene. Pravi preboj pa se je zgodil v 70. letih prejšnjega stoletja, ko sta kanadska oftalmologa začela preizkušati botulin toksin tipa A za zdravljenje nehotenega trzanja očesnih mišic. Tako sta konec 80. let prejela odobritev ameriške agencije FDA za uporabo pripravka pod imenom botox pri teh težavah. Med testiranji pa so zdravniki opazili zanimiv stranski učinek, koža okoli oči pacientov je postala vidno bolj gladka. To naključje je sprožilo revolucijo v kozmetiki. V 90. letih je botox postal izjemno priljubljen kot lepotno sredstvo za glajenje gub, predvsem na čelu in okrog oči. Danes je ena najpogosteje uporabljenih kozmetičnih terapij na svetu, znana po hitrih rezultatih in minimalnih stranskih učinkih, če je le pravilno uporabljena. A botox ni namenjen le lepoti. Še vedno ima pomembno medicinsko vlogo. Uporablja se za zdravljenje migrenskih glavobolov, mišičnih krčev, prekomernega potenja, urinske inkontinence in celo kroničnih bolečin.
Deluje tako, da začasno blokira prenos živčnih signalov na mišice, kar jih sprosti ali ohromi, to je učinek, ki se v lepotni kirurgiji izkorišča za glajenje gub, v medicini pa za lajšanje različnih nevroloških motenj. Od nevarnega strupa do medicinske in kozmetičnega čudeža je pot, ki ga je opravil botox, je fascinanten primer, kako lahko znanost spremeni smrtonosni toksin v koristen terapevtski pripomoček.